Ko ne veš, kaj hočeš

„Ne vem, kaj hočem.“

To slišim v skoraj vsakem prvem pogovoru, navadno z majhnim nasmeškom v zadregi — kot da bi bilo to, da ne veš, nekakšna napaka.

Pa ni. Po mojih izkušnjah „ne vem“ zelo redko pomeni, da tam ni ničesar. Veliko pogosteje pomeni: ob vsem drugem same sebe ne slišim.

Zakaj odgovor utihne

Ko leta in leta skrbiš za druge, naj bo v službi, doma ali v svoji skupnosti, postaneš čudovito dobra v tem, da veš, kaj potrebujejo vsi drugi. Tvoje lastne želje se utišajo, kot radio v sosednji sobi. Niso izginile. Le tihe so.

Zato naloga ni izmisliti si sanje. Naloga je znova zvišati glasnost.

Enotedenska praksa umirjanja

Naslednjih sedem dni poskusi tole. Vzame ti deset minut.

1. Sedi nekam, kjer te nihče ne bo zmotil. Brez telefona, brez seznama.
2. Zastavi si eno vprašanje: „Če ne bi bil nihče razočaran, kaj bi si želela?“
3. Zapiši, kar koli pride — tudi če je majhno, tudi če te preseneti. Počasnejše jutro. Drugačna vrsta dela. Lastna soba.
4. Ne rešuj tega. Ta teden samo poslušaš, ne načrtuješ.

Do tretjega ali četrtega dne večina žensk opazi, da se na papir vrača istih nekaj stvari. Tem je vredno nameniti pozornost.

Na kaj bodi pozorna

Opazi, kaj ti daje energijo, medtem ko pišeš, in ob čem ti postane težko. Opazi, katere želje so resnično tvoje in katere pripadajo pričakovanjem nekoga drugega. Jasnost le redko pride kot strela; pride kot vzorec, ki ga končno lahko vidiš, ker imaš dovolj tišine.

In če tega raje ne bi počela sama, je prav temu namenjen Clarity Call.

Rezerviraj svoj brezplačni Clarity Call