Ne potrebuješ celega zemljevida

Ena od stvari, ki jih slišim najpogosteje, je: „Začela bi, če bi le videla, kako se bo vse izšlo.“

Razumem. Ko leta in leta nosiš odgovornost, se naučiš načrtovati za vsak mogoč izid. A vizija ni projektni načrt in čakanje na cel zemljevid je eden od načinov, kako same sebe držimo na mestu — tak, ki se sliši kar najbolj prijazno.

Svetilka, ne reflektor

Obstaja stara podoba, ki mi je zelo pri srcu: svetilka za tvoje korake. Ne reflektor, ki osvetli vso dolino — svetilka. Dovolj svetlobe za naslednji korak in potem, ko ga narediš, dovolj še za tistega za njim.

Tako smer v resnici deluje. Petega koraka ne dobiš, dokler ne narediš prvega.

Vera in strah od tebe zahtevata isto

Tako vera kot strah od tebe zahtevata, da verjameš v nekaj, česar še ne moreš videti. Strah si predstavlja najhujše in temu reče realizem. Vera si predstavlja življenje, ki si ga resnično želiš, in vseeno naredi en korak proti njemu.

Ni ti treba biti brez strahu. Dovolj je, da veri pustiš izbrati naslednji korak.

15-minutni tedenski ritual

Enkrat na teden — nedeljski večer je kot nalašč — sedi k svoji zapisani viziji in si zastavi tri vprašanja:

1. Kateri en korak lahko naredim ta teden, od tu, kjer sem, s tem, kar imam?
2. Kaj bi mi lahko prišlo na pot in kaj bom storila, ko se to zgodi?
3. Komu bi lahko povedala, da tega ne bi nosila sama?

Zapiši odgovore. Nato naredi ta korak, pa naj bo še tako majhen. Naslednji teden se bo svetilka že premaknila.

Naredi svoj naslednji korak ob podpornem panju